Zimska idila v Vratih

Vrata sem vedno obiskala v poletnem času, od koder sem nadaljevala pot na Kriške pode ali pa na Luknjo. Letos pa se je porodila ideja, da bi bilo verjetno zanimivo videti slap Peričnik v zimskem času, ker bi skoraj moral biti zamrznjen. Odločitev je padla in s Stanko sva se podali na pot. Dan je bil čudovit.Hribi so se kopali v soncu. Ko sva nekje v Mojstrani vprašali kako je pravzaprav s cesto, nama je mladi gospod dejal, da kar naj greva do konca, da bova že videli. Pa sva res videli. Na koncu Mojstrane, pa še samo malo naprej je bil res konec poti za najinega konjička. Obuli sva hribovske čevlje, nataknili dereze in se podali na pot. Sneg je bil odličen za hojo, pa tudi pot je bila utrjena do Peričnika. Pogled na slap je bil res lep. Po kratkem postanku za ogled in za fotografiranje, je padla odločitev, da greva proti Vratom. Domačinka, ki naju je prehitela nama je povedala, da je , špica, ki sva jo v bistvu gledali celo pot, Stenar. Planincev ni bilo kaj dosti . Dohiteli in seveda prehiteli so naju 4 turni smučarji, ki so povedali, da gredo do Kukove špice. Samo spogledali sva se, saj to je ja tam gori nekje visoko. Hodili sva že nekaj časa, ko nama je nasproti priše turni smučar, ki pa je pripeljal od bivaka pod luknjo. Bil je domačin in je povedal, da toliko snega še ni videl. Čepra se je ura že prevesila v popoldne, sva vstrajali in bili odločeni, da greva do konca, saj nama je tudi ta smučar rekel, da morava iti do klina. Končno sva prispeli do Aljaževega doma , ki je kar stokal pod težo snega. No, ker nama je bilo rečeno, da bi skoraj morali iti do klina, sva seveda to tudi storili, kajti severna Triglavska stena je vredna obiska vsaj od daleč, če je človek že tako blizu. Kar vzdihovali sva in uživali. Do tu so bile le sledi turnih smučarjev. Morali sva se vrniti, kajti čakala naju je pot še nazaj do Mojstrane. Bil je to eden lepših izletov in mi bo ostal v spominu še dolgo.